Skrivna zveza

Na srečo se izkaže, da ta ni serijski morilec (vsaj upam), sedemglava pošast ali potegavščina kakega kretenskega sošolca s pomanjkanjem lastnega življenja.

In strašno rada bi vam odgovorila na to logično, nedvoumno vprašanje. Prisežem. Če bi le vedela, kako. Ker … kako veš, da z nekom hodiš, če ti ta človek tega ne pove? Ker … Amir recimo meni tega ni povedal. Niti nisem jaz česa podobnega govorila njemu. Kar je še kar hecno, glede na to, kako pogosto se pogovarjava, in to o vsem mogočem. 

Zdaj mi ne pušča več skrivnih sporočil, ampak kot vsi normalni ljudje komunicirava po različnih aplikacijah na telefonu. V zadnjem mesecu sem razvila naravnost osupljivo število mnenj o rečeh, o katerih prej nisem veliko razmišljala. Tudi on ima blazno zanimiva mnenja, zato mi ni nikoli dolgčas. Razen mogoče takrat, ko čakam, da bo telefon s pingom naznanil, da sem dobila novo sporočilo. Ta čas se zmeraj vleče. A na srečo so počitnice in lahko polovico dneva prespim. To mi bistveno skrajša ure, ko buljim v zaslon, z željo, da bi oživel.

Skrivnostnost 

Ker Amir toliko časa obstaja samo v mojih mislih, v živo se pa bolj malo vidiva, se moram včasih prav prepričati, ali je sploh resničen. K skrivnostnosti dodatno pripomore, da nikomur ne pripovedujem, kaj se mi dogaja. Klara Jasna je sicer vrtala, kako je bilo na zmenku, in sem ji tudi vse poročala, toda ko ji čez nekaj časa nisem mogla dodati nobene nove pikantne podrobnosti – oziroma ko se zgodba ni nikamor več razvila, kot je temu rekla sama – je precej izgubila zanimanje za moje ljubezensko življenje. Njej v bran moram dodati, da se je medtem dokaj intenzivno ukvarjala s svojim ljubezenskim polomom, ker se tudi njena zatreskanost v sošolca (morala sem priseči, da ne bom nikomur izdala, kateri je, zato … sori, recimo mu samo sošolec) ni nikamor razvijala. Pravzaprav še huje, on se je medtem začel bolj družiti z E… hm, eno drugo sošolko, zato je bila tragedija na vrhuncu in bi bila v resnici precej slaba prijateljica, če ne bi najprej jaz prisluhnila njej. Iskanje etiket za tisto, kar se je dogajalo pretežno v virtualnem svetu in moji domišljiji, pa je tako ostalo meni. In to med počitnicami, ko se človek res težko zamoti s katerokoli drugo mislijo (razen kaj boš jedel in gledal po teveju).

Pa še nekaj. Malo sem ji tudi zamerila, ker ni bila prav nič navdušena, ko se je izkazalo, da je moj skrivni oboževalec (še vedno obožujem ta izraz!!) Amir. »Aja?« je rekla z dvignjeno obrvjo in potem sem jo takoj napadla, da kaj hoče s tem povedati. »Nič, nič,« se je branila. »Samo tega mu pač ne bi pripisala. Ali tebi, da ti bo všeč tak fant.« To me je precej iztirilo, priznam. »Kakšen fant?« sem zasikala in ona je skomignila: »Kaj pa vem. Pač tak. Ne zdi se mi tvoj tip.«

Sprevidela sem, da nima smisla praskati dalje, ker je bilo videti, da ji je kljub vsemu malo žal, in itak nimam srca, da bi vrtela na ražnju punco, ki trpi zaradi neuslišane ljubezni. Njeno zajedljivost sem tako ali tako pripisala prav temu, ker kogar je ljubezen pustila na cedilu, tega težko prepričaš, da se na tem področju lahko dogajajo tudi lepe reči. Zamerila sem pa vseeno. Kaj naj, taka sem.

Skrivna srečanja

Mogoče ste po vsem, kar sem napisala do zdaj, dobili občutek, da se po prvem zmenku z Amirjem sploh nisva več srečala (čeprav mislim, da sem nekje prej namignila, da tako hudo le ni). Sva se, ampak redko in zmeraj na skrivaj. Jaz se nekako nisem in nisem mogla pripraviti k temu, da bi doma povedala, da imam novega fanta, ker niti razhoda s Tomom še niso čisto preboleli. Hočem reči, najbrž so ga, nikoli niso nič rekli o tem, samo mami je tu in tam vprašala: »A k Tomu se pa nič več ne boš šla igrat,« kot da sem dojenček. 

Pa saj, če dobro pomislim, mogoče res niso vedeli, da sva bila par. Temu doma pač ne moreš reči tako. Zagotovo so opazili, da se veliko družim z njim, in uokvirjeno srce z njegovo sliko bi tudi težko spregledali, ker je stala sredi moje mize. Na kateri točki med sanjarjenjem o zvezi in poroki sva, pa je bilo najbrž skoraj nemogoče potuhtati, če predpostavimo – kot zgoraj – da o ničemer ne moreš biti prepričan, dokler ti kdo tega jasno in glasno ne pove. 

Samo itak, da je vsaj mami slutila, kaj se dogaja. Zakaj bi drugače spraševala, kdaj bom šla spet k Tomu. In saj ni neumna, to, da je slika izginila z mize in se znašla v smeteh, nekaj izda celo človeku, ki nima v sebi niti malo Sherlocka Holmesa. Moja mami pa je v življenju prebrala že kar nekaj kriminalk, gotovo se je je kaj malega prijelo. 

No, da se ne zapletem – temu, kar sva imela s Tomom, doma nikoli nismo dali pravega imena, kljub temu pa bi mi bilo nerodno, če bi njegovo sliko v srcu tako hitro zamenjala neka druga slika. Ki je tako ali tako niti nisem imela, ker si Amirja nisem upala vprašati, ali ga lahko fotografiram (ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bi to zvenelo podobno kot: A mi lahko poveš, ali zdaj hodiva?).

Ker ko sva se z Amirjem vendarle dobila – to so bili taki skrivni zmenki in sem se morala zelo potruditi, da ni nihče ničesar zaslutil – namreč nisva govorila o fotografiranju. Niti nisva klepetala o ničemer, kar sem ga hotela vprašati, da bi se mi v glavi kaj razjasnilo, ampak sva načenjala varne teme (glasba, šport, šola) in se ogromno šalila. Še posebno, ko je ugotovil, da hodim na najina srečanja približno tako, kot grejo vohuni na misijo. Blazno smešno se mu je recimo zdelo, da se še zmeraj plazim po grmovjih in skrivam za zidovi (čeprav mu o svojih pripravah na prvi zmenek nikoli nisem razkrila nič tako slikovitega in nedvoumnega). 

»Si prepričana, da ne boš sumljiva ravno zaradi tega, ker se mi približuješ prilepljena na zid, kot da si kuščar?« se je zasmejal, ko me je prvič videl v maskirni opravi in položaju Spidermana. 

»Če pa nočem, da me starši vidijo,« sem se branila. 

Zmeraj je rekel, da razume, ker tudi on ni povedal doma, da se srečujeva. To se mi je zdelo nekoliko sumljivo, čeprav mi je bilo jasno, da nimam pravice do dvojnih meril. Obenem sem slutila, da informacijo, da ostaja moja skrivnost, jemlje s čudno mešanico zamere in olajšanja. Niti sanjalo se mi ni, zakaj. Ena sama neznanka je bila skratka tale moja skrivna zveza. Če ji lahko tako rečem, seveda. 

Razkritje

Potem pa mi je nekoč prekipelo. Sem pač neučakana in nepotrpežljiva, naj vas ne preseneti – saj ste že kdaj pomislili na to. Ravno sem se spet pripravljala, da neopazno smuknem skozi vhodna vrata in tiho kot miška oddrobencljam po stopnicah (za nekoga, ki se že vse življenje vidi kot nilskega konja, je to še kar izziv), ko sem pomislila, da je moje vedenje trapasto. Kaj je bolj sumljivo: da se smukaš okoli vhodnih vrat, kot da greš ropat banko, ali da ponosno stopiš skoznje, kot da si pav na modni pisti? (Dobro, pretiravam. Če bi doma hodila z dvignjeno glavo in nasmeškom, bi mi starši, ki me že vse leto kličejo grampi, pač šli merit vročino. Zato recimo raje: kot da si najstnica, ki na svojih ramenih nosi težo sveta in je nihče ne razume.) 

Bistvo je, da sem se sama sebi zazdela strahovito smotana. Vprašala sem se, česa se bojim. Tega, da bi mi Amir rekel, da ne hodiva, ampak sva samo prijatelja? Ali tega, da bi me videli z njim, ko se … khm, Tomovo truplo še sploh ni ohladilo? (Brez skrbi, Tom je zagotovo živ; vidim ga, da vse dneve leži na terasi in bulji v telefon, in ker se vsakih nekaj ur premakne ali gre iskat kaj za pojest, bi si upala stoodstotno trditi, da ima tudi srčni utrip – to s truplom se pač samo tako reče.) Skratka, oba pomisleka sta se mi zdela bedasta. Ker prvič, pa kaj, če sva z Amirjem samo prijatelja – fino je klepetati z njim in najin odnos se ne bi spremenil, samo jaz bi bila malo manj živčna in na trnih in vsa zmešana od pričakovanja, da se bo vendarle kaj premaknilo. In drugič, pa kaj, če sem še tako rekoč predvčerajšnjim hodila s Tomom. Saj mu nisem rekla, da se bom poročila z njim. Ali da bo do konca življenja moj edini fant. Itak ne bi opazil, da sem po novem z Amirjem (nekje sem prebrala, da je v življenju treba biti pozitiven in si stvari želeti tako, kot da so se že zgodile), razen če bi se pojavila v kaki računalniški igrici. Torej …

»Amir, nekaj bi te rada vprašala,« sem tako začela, ko sva se naslednjič srečala na temnem koncu ulice. (Pozor! Od doma sem šla na način, kot bi šla s Klaro Jasno na bubble tea, in ne kot da sem nindža želva!) 

Rada bi rekla, da sem to povedala samozavestno, kot sem si narisala v glavi, ampak mogoče sem se malo tresla in jecljala. 

»Reci,« je previdno odvrnil in me pogledal, kot da pričakuje … Eh, kaj vem, kaj. Res nimam pojma, kaj fantom roji po mislih, ko jim punca napove nekaj pomembnega.

»Sem razmišljala, a veš,« sem motovilila. »Da se imava zelo fino, ko sva skupaj. Zelo rada se pogovarjam s tabo, ful si mi zanimiv …« 

Upala sem, da me bo prekinil in sam nadaljeval (recimo s tem, da se ima tudi on fino in da sem jaz krasna in da bi rad hodil z mano), ampak je pametno molčal in tiščal roke v žepe. Kaj bi dala, da bi znala biti tudi jaz tako obvladana. 

»No, tole sem hotela omeniti. Da bi bila vesela, če bi se lahko več videla. Jaz doma tega ne bom več skrivala in …«

Na koncu jezika sem že imela, da bleknem: In ali zdaj hodiva, ampak mi ni in ni šlo čez glasilke. Itak je pa najbrž vseeno, ker me je že hip zatem objel. To me je tako presenetilo, da sem šele doma, ko sem premlevala spomine, z grozo pomislila, ali sem imela na sebi dovolj dezodoranta in kdaj sem si nazadnje oščetkala zobe. Mislim pa, da ni moglo biti prehudo, ker je, ko me je spustil iz objema, šepnil: »Vesel sem, da si to rekla.« Ali nekaj takega pač, iz česar sem razbrala, da ga nisem polomila. (Spomin je hecna reč, včasih shrani samo občutke, podrobnosti pa utonejo v pozabo.)

Nisem si ga upala poljubiti in on si ni upal poljubiti mene. Sva se pa ves preostanek popoldneva držala za roke in meni je bilo, kot bi se svet vrtel samo za naju. 

Mislim, da sem tistega dne usvojila pomembno spoznanje, ki ga preprosto moram deliti tudi z vami: skrivne, ne čisto opredeljene zveze so romantične. Ampak resnične, odkrite zveze … so še stokrat bolj.

In ja, mislim, da imam (spet) fanta. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >